Nihče izmed nas noče zboleti. Ne danes, ne jutri, ne čež nekaj let. Pa vendar prav to slej kot prej čaka vsakega izmed nas. Kako uspešno se bomo spopadli boleznijo – ne glede na to, ali gre za diagnozo, ki nas doleti nepripravljene, ali pa za nekaj, kar se je »kuhalo« že dlje časa, ni odvisno samo od tega, ali smo deležni optimalne medicinske oskrbe. Velik del je tudi na nas samih, pri čemer pomembno vlogo igra naša osebnost. Optimisti zbolevajo manj, bolje prenašajo zdravljenje in hitreje okrevajo.
Osnova za to, ali bomo v življenju naravnani bolj pesimistično ali bolj optimistično, se postavi že v nosečnosti. Na proces vpliva veliko dejavnikov, vključno z načinom življenja bodoče matere in – kar je precej nova ugotovitev – mikroorganizmi, ki živijo v njenih prebavilih. Sodelujejo pri razvoju ploda ter imajo pomembno vlogo tudi pri formiranju možganov in živčevja. Kot signalne molekule vplivajo na izražanje genov, dvigujejo/zmanjšujejo tveganje za veliko bolezni ter rišejo prihodnje značajske in osebnostne lastnosti. Po rojstvu v dinamičen in intenziven proces vstopijo socialni dejavniki: ali je okolje mirno in stabilno ali ne; ali je varno ali ne; ali je ljubeče ali ne; s katerimi družbenimi vzroci je prežeto; kot kakšnega otroka dojemajo starši/skrbniki; kakšno spodbudo mu dajejo in kako uravnavajo njegove izkušnje z zunanjim svetom; ga pri izkustvenem samoučenju spodbujajo ali ne itn.
Vse našteto se odraža (med drugim) tudi v tem, kako se v odraslosti spopadamo z neprijetnimi situacijami, vključno z boleznijo. Optimisti jo glede tega »odnesejo bolje«. Zakaj je to tako in kaj sploh določa, ali bomo v življenju bolj pesimisti ali bolj optimisti, smo se pogovarjali s psihiatrom prof. dr. Rok Tavčarjem s Psihiatrične klinike Ljubljana.
Kaj določa, ali bomo kot odrasli pesimisti ali pesimisti?
»Gotovo genetika: z nekimi tovrstnimi predispozicijami se že rodimo. Pozneje je odvisno od vzgoje in življenjskih izkušenj. Nekdo, ki raste v družini, v kateri so vsi bolj optimistično naravnani, bo to tudi sam ponotranjil. V pesimistično naravnani družini bo seveda precej drugače. Gre za sovpliv genetskih dejavnikov ter vzgoje in zgodnjih izkušenj. Podatki kažejo, da je razmerje genetika – vzgoja/izkušnje nekako pol – pol.«
Ali drži, da pesimisti pogosteje zbolevajo, težje prenašajo zdravljenje in tudi počasneje okrevajo?
»Za nekatere bolezni to gotovo drži. Tudi ko človek enkrat že zboli, njegov pesimizem ali optimizem zelo vpliva na hitrost okrevanja. Mehanizmov je več; verjetno gre proces tudi prek stresne osi in osi možgani – črevesje. Če dva zbolita na primer za rakom, ima optimist boljšo možnost preživetja. To je bilo dokazano v več študijah. Ne more pa nekdo, ki je bil vse življenje pesimist, samo zaradi bolezni postati optimist. Čeprav razni zdravilci točno to priporočajo: začnite gledati na situacijo optimistično. Ampak če po naravi nisti tak, bo šlo to težko. Pri pesimistih je treba drugače pristopiti, z nekimi manjšimi cilji.«
Uporaba antidepresivov se je v zadnjih 20 letih v evropskih državah povečala. Pri nas je v povprečju predpisanih 64 odmerkov na 1.000 prebivalcev, kar je še enkrat več kot pred 10 leti (44 odmerkov na 1.000 prebivalcev. Najmanj antidepresivov prepišejo v Latviji – 20 odmerkov na 1.000 prebivalcev), največ pa na Islandiji – 153 odmerkov na 1.000 prebivalcev. (Vir: Eurostat)
Kaj pa vloga stresa? Splošno velja za zelo pomeben generator zbolevanja.
»Vpliv stresa na ljudi se pecenjuje. Gotovo ima določeno vlogo, ampak večinoma povzroči težave pri tistih, ki so že od prej nagnjeni k razvoju nekega zdravstvenega stanja. Stres samo pretehta te ljudi v smer bolezni iz stanja, ki je bilo že prej nestabilno. Samo od stresa bo redkokdo zbolel, če od prej nima nikakršne genetske, družinske, vzgojne pripravljenosti za to.«
Zakaj se potem tako potencira njegova vloga?
»Ker je lahko razumljiva. Ko nekdo zboli, je pogost komentar okolice: nič čudnega, saj se mu je v življenju zgodilo veliko hudega. Ampak podobno se dogaja tudi drugim ljudem, pa ne zbolijo. Stres ne vpliva na vse ljudi enako in je le eden izmed dejavnikov, ki povzroči bolezen.«
Slovenija je po zadnjih evropskih podatkih med državami z najvišjo stopnjo predpisovanja zdravil za zdravljenje depresije. Kako to komentirate?
»Anksiozne, depresivne in druge podobne motnje se zdravijo na dva načina: s pomirjevali (anksiolitiki) ali z antidepresivi. Težava pri anksiolitikih je, da čez čas slabše učinkujejo in da so potrebni višji odmerki, bolnik se jih navadi, in če jih preneha jemati, ima lahko odtegnitvene simptome. Zato se ne priporoča dolgotrajno zdravljenje z njimi. V nasprotju z anksiolitiki se antidepresivov človek ne navadi, ni potrebe po povečevanju odmerka in po prenehanju jemanja ni težav v smislu odtegnitve.
Težava antidepresivov pa je, da ne začnejo delovat takoj. Polni učinek razvijejo šele po nekaj tednih. Bolnik na primer začne jemati antidepresive in se ne počuti nič boljše zaradi neželenih učinkov, ki so prehodni, mogoče celo slabši. Če vzame benzodiazepine, pa se bolje počuti takoj. Zdravljenje je načelno tako, da začnemo z obojimi, in ko antidepresivi razvijejo polno delovanje, anksiolitike postopoma ukinemo. Sodobne smernice priporočajo predvsem zdravljenje z antidepresivi, ki niso samo za depresijo, ampak tudi za anksiozne motnje, s stresom povzročene motnje in še za marsikatera druga stanja. To, da se pri nas povečuje poraba antidepresivov, je popolnoma v redu, a bi se morala hkrati zmanjševati poraba anksiolitikov. Idealno razmerje med antidepresivi in anksiolitiki je 3 : 1 v korist antidepresivi. Pri nas tako daleč še nismo, pa se temu približujemo.«
Kaj je vzrok za tako veliko predpisovanje antidepresivov? Ali dejansko ljudje bolj zbolevajo, se jih več odkrije, pogosteje kot včasih poiščejo strokovno pomoč …?
»Vse našteto je lahko razlog za porast predpisovanja antidepresivov, prav tako so tudi zdravniki postali pozornejši. Ljudje tudi niso pripravljeni več tako dolgo trpeti in strokovno pomoč poiščejo prej. Razširila so se tudi indikacijska področja za antidepresive.«
Antidepresivi so podskupina psihoanaleptikov – zdravil, ki delujejo na živčevje. Mednje spadajo neselektivni zaviralci privzema monoaminov, selektivni zaviralci privzema serotonina (skupina NO6AB), neselektivni zaviralci monoaminooksidaz, zaviralci monoaminooksidaz, drugi antidepresivi. Na seznamu antidepresivov najdemo 67 različnih zdravil na recept in le eno brez recepta: gre za izvleček šentjanževke, ki se lahko uporablja za kratkotrajno zdravljenje simptomov blagih depresivnih motenj. (Vir: Mediately Register zdravil)
Spregovoriva še par besed o najpogostejši psihotični motnji: shizofreniji. Ali drži, da je (v nasprotju z veliko drugimi motnjami) manj odvisna od zunanjih stresnih dejavnikov?
»Za nobeno kronično bolezen pravzaprav ne vemo, kateri so pravi vzroki zanjo. Ne vemo na primer natančno, zakaj nastane sladkorna bolezen ali arterijska hipertenzija. Ravno tako ne poznamo pravega vzroka shizofrenije. Prepletajo se dejavniki genetike in dejavniki okolja. Pri shizofreniji velja izpostaviti kajenje marihuane v adolescenci, ki je lahko problematično pri tistih, ki imajo gensko nagnjenost zanjo. Ti bodo štirikrat, petkrat pogosteje zboleli za shizofrenijo, če uživajo marihuano v starosti od 15 do 20 let. Pri tej starosti se možgani še razvijajo in vpliv drog je lahko problematičen. Po drugi strani pa – glede na to, da se veliko marihuane pokadi, pa ne zbolijo vsi – je to samo še en dokaz, da mora biti že prej neka nagnjenost, pripravljenost za bolezen, ki se brez droge mogoče sploh ne bi izrazila. O vzrokih za nastanek drugih stanj, na primer blodnjavih motenj, akutnih psihotičnih motenj itn., pa vemo še veliko manj. Je pa pri vseh verjetno povečan nevrotransmiterski prenos dopamina.«