Povratek na delovno mesto bolnic po zdravljenju raka dojk in rakov rodil je proces, v katerega so vpleteni različni strokovnjaki in ustanove, od osebnega izbranega zdravnika pacientke, Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije (ZZZS), Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) do specialistov medicine dela in delodajalcev.
V Združenju Europa Donna Slovenija ugotavljajo, da so ženske o teh postopkih in pravicah premalo ozaveščene, zato se ob vračanju na delo spoprijemajo z dodatnimi težavami ob že tako hudih stiskah zaradi bolezni. Da bi bolnicam to pot olajšali, Europa Donna pripravlja vrsto treh okroglih miz, na katerih bodo to kompleksno problematiko osvetlili z vidika bolnice, delodajalca in zakonodajalca.
Prva okrogla miza je bila 8. marca, na njej pa so o težavah in vprašanjih, s katerimi se spoprijemajo ženske ob povratku na delo, skušale odgovoriti predstojnica Katedre za družinsko medicino Marija Petek Šter, direktorica področja za odločanje o pravicah in za medicinske pripomočke ZZZS Ana Vodičar, specialistka socialne medicine Alenka Kokalj, specialistka medicine dela, prometa in športa v URI Soča Tina Rozman in predstavnica bolnikov pri Združenju Europa Donna Slovenija Darja Molan.
Delo ženskam ne pomeni samo finančne in socialne enakopravnosti, ampak tudi samouresničitev, zato je povratek v službo izjemnega pomena. Omogoča jim, da ponovno zaživijo kakovostno in neodvisno življenje, pa čeprav so potrebne prilagoditve. Toda kdaj se vrniti na delo, katere so naše pravice, kako bomo sprejeti na delovno mesto, ali bomo zmogli delo opravljati tako kot pred boleznijo, kako je s krajšim delovnim časom, bo potrebna invalidska upokojitev? To so zelo pomembna vprašanja bolnic, ki pa pogosto ne vedo, kje naj odgovore nanje poiščejo.
Kot pravi Darja Molan iz Združenja Europa Donna, so postopki vračanja pacientk na delo dobro napisani, a se v praksi slabo izvajajo. »Ko ženska dobi diagnozo raka na dojki ali rodilih, se najprej sooči z vprašanjem življenja in smrti, nato jo skrbi, kako bo prenesla zdravljenje, kakšni bodo stranski učinki … Poziv za vrnitev v službo jo zato navadno šokira, saj se s tem prej sploh ni ukvarjala, ni bila v stiku z delodajalcem, niso ji bile predstavljene možnosti vračanja na delovno mesto in podobno. Skratka, cel kup vprašanj, o katerih bi se z ženskami morali pogovarjati že v procesu zdravljenja, a žal v praksi ni tako,« je na začetku poudarila Molanova.
Toda kdaj se vrniti na delo, katere so naše pravice, kako bomo sprejeti na delovno mesto, bomo zmogli delo opravljati tako kot pred boleznijo, kako je s krajšim delovnim časom, bo potrebna invalidska upokojitev?
Družinski zdravnik je prvi zaupnik
Družinski zdravnik je prvi stik z onkološko pacientko in bi jo moral spremljati ves čas zdravljenja ter postopka vračanja na delo, a je pogosto drugače. Še bolj so prikrajšane tiste bolnice, ki sploh nimajo izbranega osebnega zdravnika. Dr. Marija Petek Šter pravi, da ima opravka z različnimi pacientkami. Nekatere menijo, da jih bolezen ni zaznamovala in si ne želijo invalidske ocene. Pri drugih je položaj drugačen; spoprijemajo se s težjimi oblikami raka in z napornim zdravljenjem, skratka, vsaka ženska ima svojo zgodbo. »Vsekakor pa vse bolnice naprošam, da se z delodajalcem začnejo pogovarjati, še preden steče postopek invalidske ocene, in jih spodbujam, da začnejo polovično delati, medtem ko poteka invalidski postopek, če so le v dovolj dobri kondiciji. Najslabše je, ko invalidska ocena pomeni izgubo zaposlitve,« je poudarila dr. Marija Petek Šter in prizna, da v praksi prihaja do težav, ker v fazi priprave na invalidsko oceno ni sistemske timske povezave med osebnim zdravnikom, medicino dela in delodajalcem.
Dolgotrajna bolniška odsotnost
Družinski zdravniki so tisti, ki presojajo o upravičenosti bolniške odsotnosti do 20 dni, potem pa odločanje o tej pravici preide na imenovane zdravnike ZZZS oziroma ob pritožbi na zdravstveno komisijo ZZZS. Medtem ko je lani število dni bolniške odsotnosti v Sloveniji preseglo 17 milijonov, je bilo zaradi raka dojk in rodil izgubljenih približno 240.000 delovnih dni. Med skupinami diagnoz, na katere odpade največ bolniških dni, so onkološke bolezni na tretjem mestu, čeprav so jih lani na tem mestu že prehitele duševne bolezni.
Kot je pojasnila Ana Vodičar z ZZZS, je bilo lani zaradi raka dojk in rodil na dolgotrajni bolniški 2.500 oseb, največ v starostni skupini 45–55 let. Dolžina trajanja bolniškega staleža je različna; ni odvisna samo od zdravstvenega stanja pacientke, ampak tudi od delovnega mesta. Ob približno enaki diagnozi je lahko bolniški stalež zelo različen; daljši je, če gre za stresno ali normirano delo v proizvodnji. Ana Vodičar pravi: »Na ZZZS se pri odločanju o dolžini bolniškega staleža zelo naslanjamo na predlog, ki ga dobimo od družinskega zdravnika, ki pacientko najbolje pozna, seveda pa je odločitev lahko tudi drugačna.«
Delo ženskam ne pomeni samo finančne in socialne enakopravnosti, ampak tudi samouresničitev, zato je povratek v službo izjemnega pomena.
Ni obveznega sistemskega povezovanja strok pri postopnem vračanju na delo
Splošna usmeritev ZZZS je, da naj se v prvih mesecih pacientka ukvarja predvsem z zdravljenjem, potem pa naj se čim bolj intenzivno začne ukvarjati z možnostmi vračanja na delo, pri čemer se v proces vključi njihov imenovani zdravnik. Po mnenju Vodičarjeve bi se moral v ta proces aktivneje vključevati tudi specialist medicine dela, ki najbolje pozna delovno mesto zavarovanke. To pomeni, da bi predlagal, kako pacientko postopoma vračati na delovno mesto – po 2, 4 ali več ur.
In čigava naloga je, da se v procesu vračanja na delo povežejo družinski zdravnik, specialist medicine dela, prometa in športa ter imenovani zdravnik ZZZS? Kot pravi Ana Vodičar, te zadeve trenutno niso dobro urejene niti na normativni ravni. Do povezovanja oziroma timskega dela bi moralo priti na obvezen, predpisan način, ne pa da je to odvisno od dobre volje vpletenih. Želeli bi si torej sistema, v katerem bi vsakega bolnika, ki je v daljšem bolniškem staležu, začeli obravnavati s pripravo načrta vračanja na delovno mesto.
Kako poteka postopek za invalidsko komisijo
Če bolnica po končanem zdravljenju ne more več opravljati svojega dela v polnem obsegu, se začne postopek pri invalidski komisiji ZPIZ. Kot pojasnjuje Alenka Kokalj, specialistka socialne medicine in izvedenka invalidske komisije prve stopnje na ZPIZ, Območni enoti Celje, se postopek za invalidsko komisijo vedno začne na predlog izbranega osebnega zdravnika. Ko ta presodi, da je zdravljenje končano, brezplačno izpolni obrazec IZ 1 in ga posreduje na ZPIZ, ta pa začne postopek pridobivanja delovne dokumentacije. ZPIZ delodajalcu pošlje obrazec DD1, pacientki pa DD2; na obeh gre za podatke o delovnem mestu, pri čemer pacientke v obrazec vpišejo tudi svoje izkušnje, pričakovanja in potrebe na delovnem mestu, delodajalec pa podrobneje opiše delovno mesto.
Postopki vračanja pacientk na delo so dobro napisani, a se v praksi slabo izvajajo.
Kako poteka ocena zmožnosti dela in katere so kategorije invalidnosti; kdaj je delavka upravičena do poklicne rehabilitacije
Za oceno delazmožnosti sta potrebni medicinska in delovna dokumentacija, in ko sta ti popolni, se primer odstopi v reševanje komisiji na ZPIZ. Kategorije invalidnosti so tri: prva kategorija pomeni nezmožnost za delo in invalidsko upokojitev, pri drugi kategoriji oseba ne more več opravljati svojega poklica in je obvezna poklicna rehabilitacija. Tretja kategorija, ki je tudi pri onkoloških bolnicah najpogostejša, pa pomeni, da je pacientka za poklic zmožna, vendar z omejitvami. Te so lahko časovne, torej skrajšan delovni čas od 4 do 7 ur dnevno, pri čemer se lahko skrajša tudi na tedenski ravni. Omejitve so lahko tudi vsebinske, kar pomeni razbremenitev pri dvigovanju bremen in podobno.
Pomembno je vedeti, da imajo ženske, ki bi jim bila dodeljena kategorija invalidnosti 3. stopnje in so mlajše od 45 let, pravico izbrati poklicno rehabilitacijo. Ta postopek poteka v sodelovanju s pooblaščenim izvajalcem, kot je na primer URI Soča, ki pripravi načrt vračanja na delovno mesto.
Kdaj se lahko uveljavlja pravica do invalidnine in kdaj se zaprosi za nadomestilo za invalidnost
Ženske, ki zbolijo za raka, pogosto tudi ne vedo, da lahko uveljavljajo pravico do invalidnine. Pri Združenju Europa Donna ugotavljajo, da se večkrat ne zavedajo razlike med pravico do invalidnine za telesno okvaro in nadomestilom za invalidnost. Kot pojasnjuje Kokaljeva s ZPIZ, gre za dve povsem ločeni pravici, ki lahko pripadata ženskam. Invalidnina je denar, ki ga zavarovanec dobi ob oceni telesne okvare. Do te pravice so upravičene tudi onkološke bolnice, ki so jim odstranili dojke ali rodila in so jim telesno okvaro ocenili z najmanj 50 %. Vlogo za telesno okvaro vlagajo same in ne potrebujejo mnenja osebnega zdravnika. Pravica do nadomestila za invalidnost pa je povezana s kategorijo invalidnosti in delovnim z mestom.
Želeli bi si sistema, v katerem bi vsakega bolnika, ki je v daljšem bolniškem staležu, začeli obravnavati s pripravo načrta vračanja na delovno mesto.
Kaj je zgodnja poklicna rehabilitacija
Kako pomembna je zgodnja poklicna rehabilitacija, ki je namenjena pomoči in podpori pacientk pri vračanju na delo, je razložila dr. Tina Rozman s Centra za poklicno rehabilitacijo URI Soča: »Cilj obravnave je dobiti oceno funkcijskega stanja pacientke, zato pri tem ne upoštevamo samo njene diagnoze, ampak se posvečamo tudi težavam, s katerimi se po hormonskem zdravljenju srečuje. Kot pravi, so delodajalci večinoma pripravljeni prisluhniti bolnicah, ki se vračajo na delo po težki bolezni. V sodelovanju z njimi naredimo neki načrt vračanja na delo in sklenemo sporazum, saj po zakonodaji niso primorani, da se vključijo v proces poklicne rehabilitacije.
Kot je ob koncu okrogle mize povzela Darja Molan, je v postopku vračanja na delo zelo pomembno sodelovanje zdravnika, delodajalca, zdravnika izvedenca medicine dela in pacientke, pri čemer povezovanje ne bi smelo biti delo pacientke, ampak bi nujno moralo postati sistemska naloga. Tako bi bilo bolnicam zagotovljeno ustrezno delovno mesto, ne bi jim bile prikrajšane pravice, ki jim pripadajo, in v praksi ne bi prihajalo do nedopustnih primerov, ko na primer zdravniki za izpolnjevanje obrazcev zahtevajo plačilo, ne želijo izpolniti obrazca za invalidsko oceno ali jih ne seznanijo pravočasno z vsemi potrebnimi informacijami.