V eni najodzivnejših plenarnih predstavitev na letošnjem srečanju ASCO je doktor Ingo Mellinghoff (Memorial Sloan Kettering Cancer Center) predstavil rezultate randomizirane klinične raziskave faze III (INDIGO), v kateri je sodeloval kot vodilni raziskovalec. Raziskavo so avtorji načrtovali s ciljem oceniti učinkovitost in varnost vorasideniba, majhne molekule iz skupine zaviralcev izocitrat dehidrogenaznih (IDH), in sicer pri bolnikih z mutiranimi gliomi IDH nizke stopnje.
Kot prva randomizirana raziskava s tarčnimi zdravili v tej populaciji bolnikov je INDIGO po več kot 20 letih prinesla klinično pomembne rezultate, ki pomenijo spremembo terapevtske paradigme.
61 % manjše tveganje za napredovanje
Vorasidenib je za 61 % zmanjšal tveganje za napredovanje bolezni ali smrt in pomembno podaljšal čas do nujne obravnave z bolj toksičnimi pristopi, kot sta radio- in kemoterapija. Verjetnost, da bolnik 24 mesecev po zdravljenju z vorasidenibom ne bo potreboval nadaljnje radio-/kemoterapevtske obravnave, je znašala 83,4 %, medtem ko je bila pri skupini placebo pomembno manjša (27,0 %).
Pospešena odobritev zdravila
Kot je pojasnil Mellinghoff, za to obliko raka navadno zbolijo mlajši posamezniki, tipično v četrti življenjski dekadi, in želijo nadaljevati normalno, aktivno življenje. Na žalost ta oblika glioma ni ozdravljiva ter lahko povzroča invalidnost in prezgodnjo smrt, veliko težavo pa povzročajo tudi nujni terapevtski pristopi, ki sledijo kirurškemu zdravljenju. V toku bolezni so slej ko prej prisiljeni bolezen nadzorovati z radioterapijo oziroma s kemoterapijo, ki pa ju spremljajo precej resni neželeni učinki. Ugotovitev, da je vorasidenib pomembno podaljšal čas do uvedbe obeh toksičnih pristopov, je prepričal tudi ameriško agencijo FDA, ki je za zdravilo že uvedla postopek pospešene odobritve.
Vorasidenib
Odkritje mutacij v genih, ki kodirajo encima izocitratne dehidrogenaze (IDH1 in IDH2) in so prisotne pri prek 80 % bolnikih z gliomi nizke stopnje (low-grade glioma, LGG) in sekundarnimi glioblastomi, je revolucionaliziralo tarčno zdravljenje. Gonilne mutacije IDH so namreč odkrili tudi pri bolnikih z akutno mieloidno levkemijo (AML), s hondrosarkomom, z mielodisplastičnim sindromom in s holangiokarcinomom. Mutantni tumorji IDH so tako postali zelo pomembne terapevtske tarče predvsem zaradi pomanjkanja učinkovitih terapevtskih pristopov in njihove sistemske toksičnosti. Za zdaj sta registracijsko odobritev ameriške agencije za zdravila pridobila dva zaviralca IDH, tj. ivosidenib (Tibsovo) in enasidenib (Idhifa), ki sta prelimirano učinkovitost pokazala pri bolnikih z AML, medtem ko učinkovitost teh zdravil pri gliomih še ni potrjena.
Vorasidenib je močen zaviralec IDH1 in IDH2, njegov potencial za prehod hemoencefalne bariere pa omogoča dostop do tumorjev osrednjega živčevja in oralno administracijo zdravila.
