Diskus hernija (hernija medvretenčne ploščice) vratne hrbtenice je ena od najbolj pogostih in za bolnika obremenjujočih hrbteničnih patologij in je povezana z veliki delovnim absentizmom. Čeprav po pogostosti prevladuje hernija ledvene hrbtenice, tudi hernija vratne hrbtenice ni redka. Na letošnjih Matevževih dnevih se ji je posvetil ortoped dr. Robert Košak, strokovni direktor MD Medicine, specialist kirurg za poškodbe in obolenja hrbtenice.
V vratni hrbtenici se medvretenčne ploščice in diski nahajajo od vretenca c2 navzdol, v prvem zgornjem segmentu diskov ni (torej se hernija tam ne more razviti). Daleč najpogostejše so diskus hernije v predelu c5 in c6, c6 in c7 ter c4 in c5, v ostalih segmentih vratne hrbtenice so bistveno manj pogoste. Diskus hernije vratne hrbtenice se najbolj pogosto pojavljajo v starosti od 30 do 50 let, razlik med spoloma ni, glavni vzrok pa je začetna obraba hrbtenice. Incidenca je relativno nizka: 0,5 do 2 %. Večina hernij vratne (in tudi prsne) hrbtenice se zdravi konzervativno, v 15 do 20 % je potreben operativni poseg, je razložil dr. Robert Košak in se v nadaljevanju posvetil diagnostiki in načinom zdravljenja hernije vratne hrbtenice.
Diagnostika: Utesnitveni testi in magnetna resonanca
Bolnik, ki ima simptomatsko hernijo vratne hrbtenice, ima bolečino vzdolž roke, odvisno od tega, katera živčna korenina je prizadeta. Anamneza in splošni pregled bolnika je pri diskus herniji relativno malo pomemben, bistveno pomembnejši so testi utesnitve.
Pri Spurlingovem testu izvedemo naslednji manever: glavo nagnemo glavo proti roki, v kateri se pojavlja bolečina, in nato še nekoliko rotiramo proti prizadeti strani ter pritisnemo aksialno, in če se ob tem pojavi bistveno poslabšanje bolečine vzdolž roke, to pomeni, da je živčna korenina stisnjena. Temu nasproten je distrakcijski test: bolnika primemo za glavo in jo dvignemo, pri čemer naj bi prišlo v primeru hernije vratne hrbtenice do olajšanje bolečine – ker s tem manevrom razširimo intervertebralni foramen in zmanjšamo pritisk na korenino živca. Lahko je pozitiven tudi valsalva test: bolnik se napne, zadrži dih in če gre za hernijo vratne hrbtenice, se pojavi večja bolečina po roki.
Senzorični izpadi in mravljinčenje
Klinični pregled se po izvedenih testih utesnitve nadaljuje z nevrološkim pregledom. Primerja se odzive leve in desne strani telesa z namenom ugotoviti, ali gre za morebitni senzorični izpad – ki verjetno pomeni, da je živčna korenina stisnjena v hrbteničnem kanalu. Dokončno diagnozo hernije vratne hrbtenice (in tudi hernije ledvene in prsne hrbtenice) potrdi magnetna resonanca.
Bolnike s hernijo vratne hrbtenice zelo moti zmanjšan občutek za dotik oziroma mravljinčenje. Mravljinčenje je znak utesnitve in ko se le-ta zmanjša, mravljinčenje izzveni. Mravljinčenje po roki ne indicira operacije vratne hernije, indikacija zanjo sta bolečina in zmanjšana motorika. Ocenjevanje motorike pri herniji vratne hrbtenice je izjemno pomembno. Živčni koreni oživčujejo tudi mišice: korenina c4 oživčuje abdukcijo komolca; korenina c5 c6 oživčuje fleksijo komolca in ekstenzorje zapestja; korenina c7 oživčuje ekstenzijo komolca in fleksorje zapestja; korenina th1 pa oživčuje interosealne mišice (na primer abduktorje prstov). Če je utesnjena, je pogosto prisotna tudi atrofija interosealnih dlančnih mišic.
Pomembna izpostavka:
Pri herniji vratne hrbtenice se pojavijo bolečine v roki, senzorični izpadi, mravljinčenje, lahko tudi izguba ali zmanjšanje motorike roke. Bolečina zgolj v vratu ni hernija. Po operaciji vratne hernije popusti le bolečina v roku od ramena navzdol po roki, ne pa tudi bolečina v vratu. Slednjo je potrebno nasloviti na drugačen način, predvsem s fizioterapijo, usmerjeno v vratne mišice.
Naravni potek diskus hernije, ne glede na katerem segmentu hrbtenice se razvije, je, da se sama od sebe resorbira oz. »posuši« (podobno, kot luža na cesti). Večja, kot je diskus hernija, dlje časa ta proces traja. Diskus hernija ledvene hrbtenice se resorbira bistveno počasneje kot iskus hernija vratne hrbtenice.
Zdravljenje diskus hernije
Pri zdravljenju hernije, ne glede na mesto nastanka, najprej izključimo urgentna stanja: sindrom kavde ekvine (ki se izrazi kot sfinkterske motnje) ter parezo. Če je pareza izrazita ali gre celo za plegijo, je potrebno reagirati takoj in hernijo takoj operirati. V vseh ostalih primerih najprej začnemo s konzervativnim zdravljenjem, ki vključuje antirevmatike, fizioterapijo in telesno aktivnost do bolečin brez naprezanja. Večinoma se stanje v 2 do 3 mesecih umiri in operacija ni potrebna. V primeru pa, da bolečina vztraja in se stanje ne popravlja ali pa bolečina za bolnika postane nevzdržna, je potrebna operacija.
Ko pristopimo k operativnemu posegu, je vedno pristop s sprednje strani. V celoti odstranimo medvretenčno ploščico (in s tem hernijo) ter tako sprostimo pritisk na živčno korenino. Odstranjeno medvretenčno ploščico nadomestimo s kletko (cage), ki jo napolnimo s kostjo, in ta segment potem fiksiramo s 4 vijaki in napravimo stabilizacijo. Po posegu bolečina vzdolž roke takoj izzveni, bolnika takoj vertikaliziramo in začne z aktivnostjo. V bolnišnici ostane dan ali dva, potem gre v domačo oskrbo, vendar pa še tri mesece po operaciji ne sme izvajati gibanja v vratni hrbtenici. Vzrok je v tem, da se mora s kostjo napolnjena vstavljena kletka vgraditi v zgornje in spodnje vretence, kar traja približno tri mesece. Po tem času se pacient lahko vrne na delovno mesto, v prvih dveh do štirih mesecih svetujemo 4-urni delovnik. Nujna je tudi sprememba navad (da ne prihaja več do prisilne drže), bolnik mora redno izvajati predpisane vaje.
Mehanizem nastanka hernije medvretenčne ploščice je enak
ne glede na to, ali se slednja razvije v predelu ledvene, prsne ali vratne hrbtenice. Medvretenčna ploščica je zgrajena iz dveh delov, anulusa in nukleusa (se nahaja znotraj anulusa). Znotraj nukleusa pride do izjemno velikih pritiskov. Naloga anulusa je zgolj to, da drži nukleus v svoji notranjosti. Ko pride do degeneracije medvretenčne ploščice, se vlakna v anulusu začnejo trgati, anulus se stanjša in skozi ta stanjšani del nukleus prodira navzven – čemur rečemo diskus hernija. Ker se blizu nahajajo živčne korenine živca, ki teče v roko, ima bolnik z vratno hernijo bolečino v roki oziroma vzdolž poteka perifernega živca, ki ga ta korenina oskrbuje.
Raznoliki vzroki za nastanek hernije vratne hrbtenice
Čeprav je glavni vzrok za hernijo vratne hrbtenice začetna obraba le-te, so vzroki za njen nastanek lahko tudi številni drugi: travmatska poškodba vratu (zaradi padca, športne poškodbe, prometne nesreče…); konstantne obremenitve vratne hrbtenice zaradi ponavljajočih se gibov; neustrezna (prenizka ali previsoka) obremenilna kapaciteta (sposobnost prenašanja obremenitev, ki jim je izpostavljen predel vratu), prisilna drža in neravnovesje vratnih mišic; razvade (kadilci in osebe s prekomerno težo so bolj podvrženi nastanku diskus hernije; genska obremenjenost.
Povzela Mojca Šimenc
