Nov up za bolnike z napredovalim drobnoceličnim rakom

Preživetja bolnikov z napredovalim drobnoceličnim rakom pljuč (SCLC) so majhna, za njegovo tumorsko mikrookolje pa je značilna imunosupresija in razraščanje tumorskega žilja (neoangiogeneza), kar zavira tako infiltracijo z imunskimi celicami, kot dostopnost citostatikov.

Drobnocelični rak pljuč
Foto: Bigstock

Na letošnjem Svetovnem kongresu za rak pljuč (WCLC) so kitajski raziskovalci predstavili raziskavo, ki je pokazala največjo dobrobit v preživetju do sedaj. V multicentrični raziskavi faze III je kombinacija zaviralca PD-L1 imunskih nadzornih točk (benmelstobart), več tarčnega tirozin kinaznega zaviralca (alotinib) in kemoterapevtskega režima (etopoid/karboplatin), statistično pomembno – v primerjavi s samostojnim kemoterapevtskim režimom – podaljšala mediano celokupnega preživetja (19,3 proti 11,9 mesecev). 

Namen kitajskih raziskovalcev je bilo reprogramirati tumorsko mikrookolje tako, da bi izboljšali tumorski dostop kemoterapije in optimizirali imunsko infiltracijo. Pri 738 bolnikih iz 72 onkoloških centrov na Kitajskem, so to skušali doseči z aplikacijo več tarčnega tirozin-kinaznega zaviralca (alotinib), ki naj bi izboljšal imunomodulatorno delovanje novega zaviralca imunskih nadzornih točk, benmelstobarta in citotoksični učinek standardne kemoterapije.

PFS delež po enem letu  27,91 proti 2,29%

Mediana starost udeležencev je bila 62 let, večina je bila moških (85%) in preko 20% jih nikoli ni kadilo. Okoli 90% udeležencev je imelo SCLC tumor stadija IV (10% stadij III), pri precejšnjem deležu bolnikov pa so bile prisotne tudi možganske (10%), jetrne (32%) in kostne (28%) metastaze. Rezultati raziskave so izjemno spodbudni in potrjujejo hipotezo o pomenu kombinacije tarčnega zdravila z imunokemoterapijo. Ob omenjeni razliki v celokupnem preživetju je pokazala statistično pomembno razliko v mediani preživetja brez napredovanja bolezni (PFS=6,93 proti 4,21 mesecev, p<0001), delež bolnikov, ki po šestih mesecih ni doživel bolezenskega napredovanja je bil prav tako pomembno večji v skupini, zdravljeni s kombinacijo tarčega zdravila in imunokemoterapije (59,11% proti 16,55%). Po 12 mesecih je razlika v deležu PFS še izrazitejša (27,91% proti 2,29%).

Avtorji navajajo, da je dobrobit v preživetju skupine, kjer so bolniki prejemali kombinacijo imunokemoterapije in alotiniba, nekoliko manjša pri tistih z možganskimi zasevki, pa tudi pri kadilcih, varnostni profil trojne terapije pa je bil obvladljiv, čeprav so delež neželenih učinkov stopnje ≥3 zaznali pri 93,1% (v primerjavi s 87,0% na kemoterapiji).

Z globalno raziskavo do uniformne ocene patološkega odgovora

Kot nekakšno nadomestilo za oceno pooperativenga preživetja so pri neoadjuvantnem zdravljenju bolnikov s pljučnim rakom uporabili specifične patološke parametre, namreč t.i. patološki odgovor na zdravljenje. Medtem ko mPR (major pathologic response) nakazuje pozitivno prognozo, določajo optimalni odgovor na zdravljenje s parametrom CPR, ki pomeni kompletni patološki odgovor.

Sicer pa oceni patološkega odgovora pri raku pljuč še vedno obstajajo težave pri uniformni patološki interpretaciji, odvzetih ob kirurškem posegu. Raziskovalci skušajo to pomanjkljivost preseči z globalno, multicentrično raziskavo. Na svetovnem kongresu za rak pljuč (WCLC, Singapur 2023) so zato predstavili globalno raziskavo “IASLC Interobserver Study”, v kateri je 11 patologov iz Azije, Evrope in S. Amerike ocenjevalo patološki odgovor v kirurških vzorcih tumorjev, odvzetih v šestih raziskavah neoadjuvantnega zdravljenja bolnikov z rakom pljuč. Specifična in enkratna pri tej raziskavi uporaba internetnega MPR kalkulatorja, ki pri oceni upošteva tumorska razmerja na vsaki histološki rezini in tako prispeva k objektivnosti patološke ocene. Tako bi zagotovili, da bodo v klinični praksi na vseh koncih sveta pri oceni patološkega odgovora implementirali enake pristope in tako bolnikom zagotovili optimalno zdravljenje.

Iz kongresa WCLC povzel Mag. Samo Pitamic


Sorodni članki