
Eozinofilni ezofagitis (EoE) je kronično, imunsko pogojeno vnetje celotne stene požiralnika, za katerega so pri odraslih značilni simptomi disfagija, zatikanje hrane, težave s požiranjem, bolečine v trebuhu in za prsnico, pri otrocih tudi bruhanje. Pri moških je trikrat pogostejši kot pri ženskah, pogostejši je pri belcih, dejavnik tveganja je tudi diagnosticirani EoE pri sorodniku prvega dednega reda. Eozinofilni ezofagitis je najpogostejši vzrok za spontano perforacijo požiralnika, ki se lahko zgodi tako pri otrocih kot pri odraslih.
Potrditev diagnoze
Eozinofilni ezofagitis potrdi biopsija sluznice požiralnika (najmanj 6 odvzetih vzorcev), pri kateri potrdimo 15 ali več eozinofilnih granulocitov na polje velike povečave oz. več kot 60 eozinofilnih granulocitov/ mm2 ob sočasni odsotnosti drugih bolezni, povezanih z vnetjem požiralnika. 7-17 % bolnikov z dokazanim EoE ima normalno endoskopsko sliko požiralnika, ostali imajo pri endoskopiji znak vzdolžnih brazd, obročev (trahealizacija požiralnika), belkaste eksudate, edem sluznice in/ali ožji požiralnik oz. strikture požiralnika. Biopsija za diagnozo EoE naj se izvede prvi endoskopiji pri vseh bolnikih z disfagijo ali zatikanjem hrane, neodvisno od makroskopskega izgleda sluznice. Ni pa na mestu pri bolnikih s tipičnimi znaki GERB-a, ki se ne odzivajo na zdravljenje z zaviralci protonske črpalke (ZPČ) in nimajo kliničnih znakov EoE.
Drugi vzroki za eozinofilni ezofagitis
Poleg eozinofilnega ezofagitisa eozinofilijo v sluznici požiralnika lahko povzročijo tudi gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB), ahalazija, Chronova bolezen, virusna ali glivične okužbe, ezofagitis zaradi jemanja tablet, hipereozinofilni sindrom, preobčutljivostna reakcija na zdravila, bolezen vezivnega tkiva, bolezen presadka proti gostitelju. EoE in GERB se ne izključujeta in sta lahko prisotna skupaj pri istem bolniku.
Pomembni poudarki:
- Prevalenca eozinofilnega ezofagitisa se tako pri odraslih kot pri otrocih povečuje. Vrh pojavljanja je med 20. in 50. letom starosti.
- Randomizirana kontrolirana študija 3. faze, ki je primerjala vzdrževalno zdravljenje z orodisperzibilnimi tabletami budezonida 0,5 mg 2-krat dnevno, 1 mg 2-krat dnevno in s placebom, je dokazala vztrajanje remisije pri 74 % in 75 % bolnikov, zdravljenih z budezonidom v primerjavi s 4 % pri placebu po 48 tednih.
- Bolniki z EoE imajo pogosto pridružene druge atopične bolezni, kot so alergična astma, alergični rinitis, atopični dermatitis in ekcem.
- Geni, ki so povezani z nastankom EoE, kodirajo beljakovine s funkcijo vzdrževanja epitelne pregrade ali sistema imunskega odgovora T-celic pomagalk.
- Pri bolnikih z EoE, ki so zdravljeni s topikalnimi kortikosteroidi, lahko pride do kandidiaze in je potrebna uvedba topikalnega antimikotičnega zdravljenja.
Zdravljenje eozinofilnega ezofagitisa
Eozinofilni ezofagitis zdravimo na tri načine: z izločitvenimi dietami, zaviralci protonske črpalke in kortikosteroidi. Uspeh zdravljenja ocenjujemo z endoskopijo in 6 biopsijami požiralnika 3 mesece po uvedbi zdravljenja. Ko bolnik doseže histološko in klinično remisijo, je potrebno trajno nadaljevanje zdravljenja. Pri vzdrževalnem zdravljenju običajno uporabimo polovične odmerke zdravil, ki so bolniku pomagala do remisije, oziroma izključitveno dieto. Če se ugotovi fibrostenotična oblika bolezni (dolgotrajna nediagnosticirana bolezen brez zdravljenja) je potrebna endoskopska dilatacije požiralnika.
Cilj zdravljenja EoE je dolgoročna klinična in histološka remisija. Po uvedbi farmakološkega ali dietnega zdravljenja je potrebno učinkovitost preveriti endoskopsko in histološko, saj simptomi vedno ne korelirajo s histološko aktivnostjo vnetja. Kontrolna endoskopija z biopsijami se izvede po 12 tednih, v tem času pa se bolnik zdravi z zdravili. Sistemski kortikosteroidi pri EoE niso priporočljivi, enako velja za zdravljenje z biološkimi zdravili za druge alergične bolezni.
Redakcija Nove medicine
Vir:
Tepeš B, Novak G, Volfand J, Tepeš K, Stefanovič M, Štabuc B. Slovenske smernice za obravnavo odraslih bolnikov z eozinofilnim ezofagitisom. Zdrav Vestn. 2024;93(7–8):D21–40. DOI: https://doi.org/10.6016/ZdravVestn.3392